Filme potrebujemo, da nam uredijo misli

Filme potrebujemo zato, da nam uredijo misli – in predvsem: da nam precizirajo čustva. Izrazijo torej to, česar mi sami ne znamo ali ne zmoremo. Predelajo in uredijo ves emocionalni kaos – resentiment in jezo med očeti in sinovi ali pa med očeti in hčerami. Povedo »vse«, da tega ne bi bilo treba storiti nam. To, kar si hočemo povedati, je preveč mučno, zato potrebujemo mediacijo. Saj veste – ne vemo, kako naj mami ali očetu, »to« povemo. Film ve, kako. Ne vedno. Toda Sentimentalna vrednost, ki jo je posnel Joachim Trier, ve, kako.

To je družinski film v smislu, kot so družinski film Jarmuschevi Oče mati sestra brat, le da se tu domov, k očetu oz. materi vrnejo sin in hčerke, v Sentimentalni vrednosti pa se domov, h hčerki Nori, sloviti gledališki igralki, ki je ravno sredi Ibsnove Hiše lutk, napadov panike in afere s poročenim kolegom, vrne oče, Gustav Borg, nekoč slaven filmski auteur, ki pa se je potem izgubil. Nenadoma ga ni bilo več. Tudi v Norinem življenju ga ni bilo kaj dosti. Družino je kmalu zapustil, da bi se posvetil filmu. Družina ali film? Ne moreš imeti obojega. In zdaj, v času smrti svoje nekdanje žene, psihoterapevtke, se vrne, da bi – za Netflix – posnel film o svoji antifašistični materi, ki je zaradi strašne travme – posledice nacistične torture – naredila samomor, zato hoče, da jo igra Nora. Borg – brezobzirni egoist – hoče comeback, obenem pa se hoče spraviti – ne le z Noro, ki sodelovanje z očetom zavrne, temveč tudi z mlajšo hčerko Agnes, zdaj srečno poročeno zgodovinarko, ki je nekoč, še kot otrok, igrala v njegovih zgodnjih delih. Hoče, da mu odpustita. Da spet postanejo družina. Rad bi se jima opravičil, a ve, da ni besed, ki bi ujele in odtehtale težo, moč in smisel tega opravičila. To pa lahko stori le film. Le film lahko pomiri in uredi družinske odnose. Le film lahko sproži vsa prava čustva, zgane srce in »doseže« spravo. Odpusti ti lahko le film. Kajti le film lahko artikulira tisto, kar mora ostati neizrečeno in nedorečeno, da bi bilo sobivanje z drugimi znosno. Film zna s tišinami. In zamolki. In zadržanostjo. Včasih se zdi, da so ga izumili Norvežani. Film očetom in hčerkam – staršem in otrokom – omogoči, da se spet začutijo in da spet postanejo družina. Borg, samaritanski manipulator, računa na to, toda družinsko srečo hoče zrežirat v družini, v kateri noče nihče biti to, kar je. Moč filma – ja, Sentimentalna vrednost je videti kot zelo vizualna gledališka predstava o moči filma – je na njegovi strani, toda s tem, ko najde drugo igralko, ki bo igrala njegovo mamo, spet travmatizira Noro, navsezadnje, film, ki naj bi ga posnel, ne bo film o njegovi materi, temveč film o Nori, v kateri očitno vidi več sebe kot v sebi – odnosi se nikoli ne uredijo brez mučnega ostanka, vedno štrlijo, bolijo. To, da hoče Borg film posneti v družinski hiši, iz katere hočejo pred prodajo vsi pobrati stvari, ki imajo sentimentalno vrednost, ne preseneča – naši domovi, hiše duhov, so filmski seti, na katerih se z veliko tremo odigrajo freudovske drame. Po Bergmanovi smrti še nismo videli tako dobre bergmaniade.